Kaj je makroekonomija?
Makroekonomija preučuje "celotno sliko" celotnega gospodarstva kot celote, ki ga sestavljajo sestavne komponente, namesto posameznih podjetij ali trgov. Makroekonomija napoveduje nacionalni dohodek z analizo dejavnikov, kot so bruto domači proizvod (BDP), zaposlenost, deflacija in inflacija ter položaj plačilne bilance. Ukvarja se tudi z orodji fiskalne in monetarne politike, ki urejajo razvoj oziroma stanje gospodarstva. Makroekonomija se vrti okoli gospodarskega razvoja, ključnih akterjev, ki olajšujejo in določajo gospodarstvo, in poslovnih ciklov, ki prinašajo recesije, inflacijo in deflacijo ter kako se vsi ti dejavniki nanašajo na brezposelnost in zaposlovanje.
Uvod v makroekonomijo
Makroekonomija se ukvarja z uspešnostjo, vedenjem, strukturo in procesom odločanja gospodarstva kot celote. Raziskuje regionalna, nacionalna in svetovna gospodarstva. Makroekonomisti preučujejo agregirane kazalnike, kot so BDP, nacionalni dohodek, indeksi cen, stopnje brezposelnosti in kako so različni gospodarski sektorji povezani, da bi razumeli funkcije gospodarstva kot celote. Razvijajo modele, ki pojasnjujejo odnose med dejavniki, kot so potrošnja, brezposelnost, inflacija, nacionalni dohodek, naložbe, varčevanje, mednarodna trgovina in finance. Študija se osredotoča predvsem na poslovni cikel in determinante dolgoročne gospodarske rasti. Ta disciplina pomaga vladam pri razvoju in vrednotenju ekonomskih politik.
Gospodarska proizvodnja
Proizvodnja je skupni prihodek ali skupna vrednost končnih izdelkov in storitev, vsota vseh dodanih vrednosti v gospodarstvu. Kot taka nacionalni rezultat postane celotna količina vsega, kar država proizvaja v določenem času. Bruto domači proizvod, BDP meri makroekonomsko proizvodnjo. Pri proučevanju gospodarske rasti ekonomija preučuje dolgoročno povečanje proizvodnje. Dejavniki, kot so tehnološki napredek, boljše izobraževanje in rast kapitala, bodo spodbudili rast gospodarstva. Vendar pa rast, ki ni skladna v poslovnih ciklih, povzroča recesije.
Brezposelnost, inflacija in deflacija
Makroekonomije ni mogoče razumeti brez razumevanja konceptov brezposelnosti in inflacije. Brezposelnost odraža skupno število brezposelnih, ki aktivno iščejo zaposlitev, medtem ko je inflacija splošno zvišanje cen večine blaga in storitev.
Inflacija ogroža kupno moč denarne enote, pa naj gre za dolar, evro ali funt. Inflacija se pojavi, ko gospodarstvo države prehitro raste, deflacija pa lahko izhaja iz upadajočega gospodarstva. Ekonomisti merijo spremembe cen z indeksi cen. Z uporabo denarnih politik centralne banke, ki upravljajo denarno ponudbo države, uporabljajo denarne ali fiskalne politike, da se izognejo spremembam cen. Makroekonomija pomaga pri merjenju učinka inflacije v gospodarstvu države in življenjskem standardu z razlikovanjem med nominalnim dohodkom in realnim dohodkom ali kupljenim blagom in storitvami. Delovna sila vključuje tako zaposlene kot tudi brezposelne, obstajajo pa tudi tisti, ki ne delajo. Tretji vidik so tri vrste brezposelnosti, ki so trenje, strukturna zaposlenost in ciklična brezposelnost.
Pri povezovanju inflacije z brezposelnostjo makroekonomisti upoštevajo naslednji pojav. Recimo, da so vsi prejeli delo do jutri in da začnejo zaslužiti in porabljati svoj dohodek. Ker dobavni verigi traja dlje, da dobijo blago na trgu, razmere nihajo in denar, ki prevaža blago, je višji od proizvodov, ki so na voljo za prodajo. Posledično se bo brezposelnost morala znižati, skupne cene pa se bodo dvignile. Z drugimi besedami, nižji agregat v ponudbi povzroča inflacijo. Po drugi strani pa upad povpraševanja zaradi recesije povzroča deflacijo v gospodarstvu.
Makroekonomske politike
Vlada uporablja različne strategije in orodja za usmerjanje gospodarstva k polni zaposlenosti, gospodarski rasti in stabilnosti cen. Uporabljene makroekonomske politike so fiskalna in monetarna politika. V monetarni politiki centralne banke nadzorujejo ponudbo denarja prek več mehanizmov, kot je nakup obveznic za povečanje ponudbe denarja, znižanje obrestnih mer ali skromna denarna politika, pri kateri banke prodajajo obveznice in izločajo denar iz obtoka. V fiskalni politiki vlada uporablja prihodke in odhodke, vključno z davki in dolgovi, da bi vplivala na gospodarstvo. Na primer, ko gospodarstvo proizvede manj kot potencialni proizvod, se porabijo neizkoriščena sredstva za povečanje proizvodnje, kot je financiranje projekta, ki zaposluje ljudi. Izrinjanje se zgodi, ko fiskalna politika nadomešča zasebni sektor, namesto da bi povečala proizvodnjo, kot je rast obrestnih mer in upad naložb.
Zgodovina makroekonomije
Makroekonomski podatki segajo v razdeljena področja monetarne teorije šestnajstega stoletja in teorijo poslovnih ciklov sredi 19. stoletja. Zgodnji teoretiki so verjeli, da finančni dejavniki ne vplivajo na dejanske dejavnike, kot je dejanski rezultat. V pravem smislu so se zgodnji ekonomisti osredotočili na en sam element, kot je denimo monetarna / fiskalna politika ali učinek vremena na kmetijsko gospodarstvo, in se niso osredotočili na prepletanje blaga in storitev ter prodajalcev in kupcev, kot je na primer primeri zaposlovanja in brezposelnosti, inflacija in deflacija ter rezultati in prihodki. John Keynes je kritiziral klasične teorije in uvedel gospodarstvo kot celoto, namesto posameznikov. Pri pojasnjevanju brezposelnosti in recesije je opazil, da so ljudje in podjetja pri gotovini kopičili denar, da bi se izognili naložbam v času recesije, in razveljavili tradicionalno prepričanje, ki vedno jasno razkriva, da ne pušča aktivnega dela ali preveč blaga. Iz Keynesovih del so ekonomisti preučevali bolj poglobljena gospodarstva, danes pa je makroekonomija široko področje, ki se osredotoča na splošno ravnovesje med trgi.
Pomen makroekonomije
Današnji poslovni svet je zaznamovan s svetovnim trgom. Gospodarstvo vpliva na vsakega posameznika, ki živi, ne glede na to, ali gre za delo ali poslovne priložnosti ali za nakup in prodajo blaga in storitev. Študija makroekonomije nam daje jasnejše razumevanje našega gospodarstva, kaj ga naredi, kako raste in kaj povzroči, da se pogodba. V rastočem gospodarstvu ljudje živijo boljše življenje, propadajoče gospodarstvo pa je katastrofalno. Študija zagotavlja analizo pravilnega oblikovanja politik in predpisov, tako da se lahko država razvije in narava zagotovi najboljše gospodarstvo.
